RUTARSKI VRŠIČ (1696 m)
V soboto, 3. junija, smo se odpravili raziskovat skrivnosti Rutarskega Vršiča.

Pot se nam je začela pri starem železniškem mostu.
V prijetno shlajenem jutru smo se najprej napotili proti markantnemu Skočniku, ki je dobro skrit površnim pogledom. Nato nas je lepo sledljiva stezica vodila mimo mogočnih smrek in macesnov, do zadnjega strmega grebenskega dela. Na neizrazitem vrhu smo si vsak po svoje izborili mesto brez kopriv, se najedli in malo poklepetali. Spust nas je vodil v smeri Za Akom, tam se nam je pokazala Martuljška skupina velikanov. Skočili smo še do bivaka in naprej proti.. o, ne še proti Ingotu.. Ico je rekel, da sem ga zopet peljala žejnega čez vodo, pa pri vseh teh lepotah, to ni težko.
Šli smo do Mahovja, ki pa zaradi podrtega drevja ni nič kaj manj zanimiv. Ingo nas je pričakal z mrzlo pijačo in bil prijetno presenečen nad našim hitrim korakom. Do Rut smo se spustili mimo spodnjega Martuljškega slapu po učni poti, na hiter ogled botaničnega vrta in hostla za žuželke, za katerega lepo skrbi PD Gozd Martuljek.
Za super dan bi se z Janezom lepo zahvalila vsem udeležencem, Icotu in rutarskem rangerju. 😀

Zapisala in fotografije prispevala: Nataša Simjanov