Pridružili so se nam mladi planinci OŠ Ivana Groharja. Na pot smo se spet podali s profesorjem biologije, Dušanom Klenovškom, izvrstnim poznavalcem rastlin in živali.
V soboto, 1. 4. 2017, nas je pričakalo sončno jutro. Pred šolo se je ob 7. uri zbralo 30 mladih planincev, ki smo jih spremljali mentorica Ivanka Dolenc, vodnik Franjo Koprek, načelnica Odseka za VGN Marta Bašelj in seveda nepogrešljivi Dušan Klenovšek. Ko smo se prešteli in pozdravili, smo krenili skozi Podlubnik, čez glavno cesto v Vešter in naprej po malo daljši poti proti Križni gori. Med potjo nas je spremljalo ptičje petje, med njimi tudi redka vijeglavka, najmanjša žolna. Turška grlica je grulila na kozolcu ob poti in čakala svojega partnerja. Pri zbiralnikih vode smo se malo razgledali in opazili, kako šoja preganja vrano in tako varuje svoje gnezdo. Krajši postanek smo imeli pri konjih, ki so kot po navadi zelo razveselili mlade planince, ki so jih razvajali s sladkorjem.
Pot smo nadaljevali skozi Moškrinsko grapo. Ker je bila ta dan tudi občinska čistilna akcija, smo se nekateri opremili z rokavicami in vrečkami. Ugotovili smo, da je ob tej poti veliko smeti, zato smo jih pobirali samo po poti. Zelo smo se razveselili lovcev, ki so nam prišli naproti. Pobrali so že veliko smeti in nam dovolili, da smo jim dodali še naše.
Sledil je kratek postanek za malico, nato smo nadaljevali po kolovozu. V lužah smo opazovali mreste in pupke, ob poti pa spomladansko cvetje. Nato je sledil vzpon, ki je marsikomu pognal rdečico na obraz. Ivanka je uporabila tudi svojo prvo pomoč, saj je morala zalepiti boleče žulje.
Zazvonilo je poldan, ko smo končno prišli do gostilne pri Boštjanu. Tam so nas čakali okusni krofi in topel čaj. Ko smo se podprli, smo preizkusili njihova igrala, nato smo nadaljevali do cerkve na Križni gori. Tudi po poti navzdol smo se veliko ustavljali in poslušali profesorja Dušana. Povedal nam je veliko zanimivosti, med drugim tudi o sviloprejki, katere kokon je našla mentorica Ivanka. Srečali smo tudi miške, ki so se razigrano podile po listju.
Ob robu gozda smo sklenili krog in vsak je povedal nekaj vtisov o prehojeni poti. Čeprav utrujeni, smo bili nam videnim in slišanim navdušeni. Kljub temu, da smo že zamujali, smo si v bližnjem potoku še ogledali pupke, ki so veselo plavali sem ter tja.
Upam, da smo s pohodom dosegli naš cilj. Želimo namreč, da bi se planinci na pohodih znali ustaviti, pogledati okrog sebe in videti rastline in živali, utihniti in prisluhniti petju ptic in uživati v prelepih razgledih.
Pa še nekaj smo se zmenili:
- Da rožic ne trgamo za v šopke, kajti preden bi jih prinesli do doma, bi nam že ovenele. Če pa jih pustimo rasti, jih lahko opazujejo in občudujejo tudi drugi planinci. Lahko pa jih seveda fotografiramo.
- Da hodimo po markiranih poteh in ne delamo bližnjic.
Pobrali smo tudi nekaj smeti in seveda pazili, da smo svoje pospravili.
Zahvaljujem se PD Škofja Loka, ki nam je ta pohod omogočilo ter mentorici Ivanki in vodniku Franju za sodelovanje.
Najlepša hvala seveda tudi Dušanu Klenovšku, ki se kljub oddaljenosti vedno odzove na naše povabilo za sodelovanje.
Zapisala in fotografije prispevala: Marta Bašelj
|
Dobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
POHOD Z MLADIMI PLANINCI OŠ IVANA GROHARJA
