Kljub temu, da se razprostira tik ob glavnem mestu, nam je dokaj neznano. Zato smo prosili gospoda Janeza Slabeta, ki to okolje zelo dobro pozna, da nas popelje po njem in nam razkaže in obrazloži nekatere znamenitosti. Barje je prava zakladnica zgodovinskih, arheoloških in etnoloških posebnosti. Še posebej nas je navdušila čudovita, lahko rečemo dokaj ohranjena narava, ki nudi dom in zatočišče mnogim vrstam ptic, dvoživk, žuželk in drugih živalskih in rastlinskih vrst.
Pot smo začeli v Sinji Gorici, kjer smo se sprehodili po prvem delu učne poti, preko zarjavelega mostu, mimo ribnikov do glinokopa. Ribniki z obrobnim trstičjem zagotavljajo primerne razmere za življenje močvirskih ptic, ki tu gnezdijo, se prehranjujejo, prezimujejo ali ustavljajo med selitvijo. Ornitologi so jih našteli prek 130 vrst in za mnoge so po izsuševanju Ljubljanskega barja ti ribniki še zadnji ostanek življenjskega prostora, ki jim omogoča preživetje. Ob ribnikih živi tudi močno ogrožena želva močvirska sklednica, med rastlinami pa je najbolj privlačen beli lokvanj.
Potem smo se zapeljali do Blatne Brezovice, kjer smo si ogledali zasebno zbirko gospoda Petriča, ki je njegovo življenjsko delo. Zbirka je neprecenljive vrednosti, saj je v njej tudi precej primerkov ptic, ki jih v naravi sploh ne najdemo več.
Zatem smo si ogledali enega redkih ostankov visokega barja v južni Evropi, Mali plac. Z malo domišljije smo si lahko predstavljali, kako je bilo Ljubljansko barje videti v času, ko so se postopki nastajanja šote šele začeli in je bilo še ojezerjeno. V tej odmaknjeni dolini so pred časom sicer umetno dvignili nivo vode, tako da smo zdaj priča intenzivni rasti močvirskih rastlin, ponekod lahko najdemo tudi šotne mahove in mesojede rosike.
Zanimiv je bil tudi sprehod po stari strugi Ljubljanice, ki so jo prestavili že Rimljani, da so lahko prevažali kamne iz kamnoloma Podpeč za gradnjo Emone.
Nazadnje smo se podali še na Sv. Ano, ki je postavljena strmo nad starim Podpeškim kamnolomom. Hrib je kakor velikanski pomol, potisnjen nad Barje, zato je razgled s ploščadi okoli cerkve osupljivo lep in prostran, saj sega po vsem Ljubljanskem barju od Škofljice do Vrhnike.
Potem je sledil še spust do Podpeškega jezera, ki je skoraj popolnoma okroglo. V premeru dosega okoli 130 metrov. Njegova posebnost je, da dobiva vodo iz sedmih površinskih kraških izvirov, odteka pa podzemsko, skozi globok lijak. Doslej so mu izmerili 51 metrov globine, s čemer je eno najglobljih naravnih jezer v Sloveniji. Jezero nima običajnega jezerskega brega, temveč se okoliška ravnica brez pregiba spušča v vodo. Poleti je ob jezeru urejeno kopališče, možen je tudi ribolov.
Tu smo tudi zaključili z našim pohodom in se zahvalili G. Slabetu za nadvse kvalitetno vodenje po Ljubljanskem barju. Polni vtisov in novih spoznanj smo se odpeljali proti domu.
Zapisala in fotografije prispevala: Marta Bašelj |
Dobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
LJUBLJANSKO BARJE
