GRMADA NAD POLHOVIM GRADCEM
V nedeljo, 6. aprila, smo se v okviru Odseka za varstvo gorske narave odpravili na prvi letošnji pohod.

Odšli smo na Grmado nad Polhovim Gradcem in si ogledali rastišče Blagajevega volčina.
Na parkirišču pred starim hotelom v Škofji Loki se je zbralo devetnajst pohodnikov. Pričakalo nas je sončno jutro in z veseljem smo se podali na pot. Najprej smo se z osebnimi avtomobili odpeljali do vasi Topol. Na parkirišču se nam je pridružil Hafner Vinko, dolgoletni delavec na področju varovanja narave in dober poznavalec Blagajevega volčina. Bil je eden izmed varuhov rastišča še v časih, ko so ga v času cvetenja množično trgali in ga nosili celo v Ljubljano na tržnico. To, da je krasil kmečke in gostilniške mize tukajšnjih domačinov, pa sploh ni bilo nič posebnega. Stanje se je sedaj izboljšalo in obiskovalci ga odnesejo s sabo le v spominih in fotoaparatih.
Pot na Grmado nas je vodila skozi že kar zelo, za ta čas, ozelenel gozd. Ob stezi smo lahko opazovali spomladansko cvetje: pljučnik, jeternik, tevje, gozdne jagode in druge. Poslušali smo ptičje petje in prvič letos slišali kukavico. Ker pot ni bila naporna, smo lahko tudi malo poklepetali.
Preden smo zagrizli v strmino in na rastišče blagajevega volčina, nam je Vinko povedal nekaj več o njem:
»Leta 1837 je domačin prinesel grofu Blagaju z Gore rumene jožefince, rožo, ki je ni poznal, zato jo je poslal kustosu Kranjskega deželnega muzeja Henriku Freyerju. Ta je ugotovil, da gre za neopisano vrsto volčina, zato jo je Blagaju na čast krstil Dafne blagayana. Rastišče si je ogledal tudi saški kralj Friderik Avgust II, ki je že takrat izrazil željo in upanje, da bomo Kranjci znali volčin varovati in preprečiti njegovo uničenje. Blagaj je v spomin na kraljevi obisk dal postaviti 4 m visok spomenik, ki ga je prof. dr. Tone opisal kot »star spomenik stari botanični kulturi na Slovenskem«. Blagajev volčin je »ena najlepših-kraljevska roža slovenske cvetane«. Blagajev volčin je bil skupaj s planiko na Kranjskem in Štajerskem zavarovan že leta 1898. Tako je ta vednozeleni grmiček postal tudi simbol naših naravovarstvenih prizadevanj. Nekaj časa je veljalo, da je Polhograjska Gora (Sv. Lovrenc) edino rastišče Blagajevega volčina, vendar se je kasneje izkazalo, da raste še na nekaterih drugih krajih pri nas in tudi na Balkanu. Sedaj velja za pretežno balkansko rastlino. Verjetno o nobeni drugi rastlini slovenske flore doslej niso toliko pisali. Najpopolnejša je knjiga, kustosinje prirodoslovnega muzeja Slovenije, Nade Praprotnik, Blagajev volčin-naša botanična znamenitost iz leta 2004.«
Kmalu po vzponu smo na strmem travniku zagledali bele cvetke, ki so nam izdale, da smo na rastišču blagajevega volčina. Grmički so bili še v polnem cvetju in ko smo se sklonili, smo zaznali prijeten, nežen vonj. Res lepo!
Nato smo se podali še na vrh Grmade, malo pomalicali in uživali v razgledih.
Vračali smo se čez Gonte, kjer smo se zahvalili Vinkotu za vse povedano in Slavkotu za vodenje pohoda, ter nadaljevali pot nazaj v vas Topol, kjer smo se polni lepih vtisov poslovili.

Zapisala in fotografije prispevala: Marta Bašelj