In da ni nič samo po sebi umevno so dokazovali dolgi in mokri dnevi, ki jim ni hotelo biti konca. Potem pa smo se razveselili - sonca, ki se je vrnilo in napovedanega pohoda.
Na Hrvaško smo se odpeljali. V jutru, ko so se meglice nad barjem šele prebujale, smo se mimo Ribnice in Kočevja čez mejni prehod Petrinja odpeljali v smeri Delnic, Mrkopolja in Tuka. Po štirih urah vožnje smo v izhodišču in pripravljeni za pot.
Najprej nas je pot vodila po makadamu pod sveže olistanimi drevesi in prvimi skalnimi mogotci ob njej. Ravno prava dolžina ravne poti, da smo se ogreli, preden smo se začeli vzpenjati proti današnjemu 1.335 m visokemu vrhu. Hoja po rezervatu, ki obsega kar 1175 hektarov, je posebno doživetje. Drevesa, ki jim gospodari le narava, debla, ki trohnijo na tleh, in tišina, dajejo občutek prvinskosti.
Po dveh urah zagledamo prve izžlebljene skalne lepotce, in nato se pred nami razgrne kiparska galerija narave. Beli apnenčasti stolpi se dvigajo v nebo, skozi ozke skalne prehode si utiramo pot proti kapelici. Bogastvo belih kamnitih skulptur, kot bi jih klesal umetnik z brezmejno domišljijo, se dviga na vse strani. Pa se ne more še tako dober umetnik kosati z naravo! V svoji enkratnosti ustvarjanja lepote je nedosegljiva.
In nato sledi še vzpon na vrh. Spretno smo se zasukali in s pomočjo jeklenic vsi brez izjeme dosegli vrh. Bogastvo razgledov od Bjelolasice pa do Snežnika in tja do morja je bila nagrada, ki smo jo dobili. Sledil je le še spust, znova preskus gorniških veščin, in po počitku pri koči Dragutina Hirca povratek k izhodišču.
Žal se nam je mudilo domov, zato se na Matić poljani nismo ustavili.
Tu, na polju dolgem 3 km in širokem 300 m je postavljenih 26 monolitov – simbol kolone partizanov 2. brigade XIII Primorsko Goranske divizije. V noči od 21. na 22.2.1944 je tukaj zmrznilo 26 partizanov. Časi in ljudje, ki se jih ne sme nikoli pozabiti!
Ko smo se zvečer vrnili, je bila duša prepolna videnih lepot in spoznanja, da je eno življenje premalo, da bi uspeli videti vse lepote naše ožje in naše nekdanje širše domovine. Toda več kot jih bomo videli in spoznali, bolj ponosni in samozavestni bomo, in srečni, da smo se rodili na tem delčku sveta.
Zapis in fotografije: Mira KOFLER
|
Dobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
BELE STENE (Hrvaška)
