BUZET - POT SEDMIH SLAPOV
Lepo jutro in obetajoče topel dan. 80 lepot željnih pohodnikov se nas je odpeljalo po avtocesti proti morju.

Pa ne bomo šli na morje, temveč se bomo le nekaj časa vozili po poti, ki nas je tolikokrat vodila na počitnice, na morje. Nad Koprom se usmerimo proti Buzetu.
Ob ozki cesti, ki se vijuga nizdol je kmalu špalir cvetočih robinij in tu in tam se pod njihovimi mogočnimi krošnjami že razcveta bezeg, žuka je pozlatila bregove nad cesto. Pravi raj za čebele! Čez dobri dve uri in pol smo pred pivovarno v Buzetu in na griču nad nami je slikovito, vsem znano mestece Buzet.
Danes smo se namenili spoznati pomlad v teh krajih in slapove na Dragi (kar šest naj bi jih bilo), če nam bo sreča mila. Dolga kolona se je vila čez ravnino in prečkali smo Mirno. Ujeli so jo v nadzirano strugo in tako nenavadna je videti v kamnito betonskem oklepu. Žabe pa so vseeno vesele in slišati je njihovo svatovsko regljanje. Na koncu še enkrat prečkamo Mirno in nadaljujemo pot po dolini Drage. Kmalu so pred nami prvi tolmuni, na travniku cveti jesenček, ob robu gozda je zacvetel tudi ruj. Tako neopazen je na ta pomladni čas. Ko pa bo prišla jesen, bo zažarel in zasenčil vse druge. Ko bo prišel njegov čas ...
Po strmi poti smo nabirali višino in se ob pomoči vrvi vzpenjali pod skalni previs. Ponudil se je lep pogled na plezalno steno in na izžlebljene figure v njej. Prav sredi nje je relief, ki z malo domišljije spominja na slonje rilce na napajališču.
In smo odšli naprej. Značilna mediteranska podrast z lovorjem in lobodiko nas je spremljala vse do slapa, ki pa ga tokrat ni bilo. Le velika luža. Slap se bo rodil ob večjem dežju. Toda če ni bilo razgleda na padajočo vodo, je bila pa toliko bolj zanimiva skalna stena, ki je vso prerasel bršljan in jo prepredel, kot da bi gradbeniki zvezali mogočno železno armaturo.
Samo še malo vzpona, pa po ozki potki pod cvetočim malim jesenom, in že smo zaslišali pasji lajež. Prišli smo v vasico Selce. Nad vrati stare hiše se je razcvetela vrtnica in naznanjala junij ali rožnik, kot so mu nekoč lepo rekli.
Prav na kratko smo poklepetali z ženico, ki je prišla med vrata, potem pa čez širne travnike in po gozdnih stezicah do vasi Kotli. In tu smo se naužili pogleda na vodne stvaritve! V velikih kotlih se je pretakala voda, v skalni steni je stisnjen mlin. Kako mogočno in lepo mora šele biti v tistih dneh, ko je vode na pretek!
Dovolj časa smo si vzeli za ogled lepot, nato pa smo se začeli vračati v izhodišče. Zdaj smo lahko opazovali cvetoča glogova drevesa in ob poti so cvetele orhideje. Veliko vrst jih je menda v teh krajih, in tudi nam je bilo dano videti nekaj lepotic.
Po šestih urah smo zaključili našo krožno pot po istrskih travnikih, gozdnih stezicah in poteh ob rečni strugi. Za nami je poseben in drugačen dan, tako drugačen, kot mak sredi zelenega žitnega polja.
Ne moreš ga spregledati. Vtisne se v spomin.

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije prispevala: Slavica LAZNIK