OD PASJE RAVNI DO DRAŽGOŠ
Kar 58 planincev skupine DU se nas je 29. marca podalo na pohod od Pasje ravni do Dražgoš. Pot, ki jo v januarju prehodimo ponoči, dolgo 31 km, smo tokrat prehodili podnevi.

So izleti in pohodi, ki so zanimivi, in so pohodi, ki so nekaj posebnega. Današnji je bil poseben - drugačen. Tretjič smo se letos dobili Nežkini pred vojašnico in čakali avtobus, ki nas bo odpeljal na izhodišče pohoda.
Kljub temu, da pridno nabiramo kilometre in višino, je bilo danes v vsakem vsaj malo spoštovanja do poti, ki smo jo namenili prehoditi - od Pasje ravni do Dražgoš.
Bomo zmogli? Moramo in bomo, ker smo se tako odločili!
Z avtobusom smo se odpeljali do Poljan in skozi Hotovljo proti Črnemu vrhu. Od kmetije pri Koširju smo začeli meriti prve korake v mlado jutro.
Pogled je zajel valove Škofjeloškega pogorja od Blegoša, Koprivnika, Mladega in Starega vrha. Povzpeli smo se na Polhovec, ter si po dobri uri hoje pri lovski koči privoščili prve kalorije. Nato pa naprej, skozi Staniše.
Stara podrta hiša s preostalim dimnikom, ki še vedno štrli kvišku, spominja na pretekli čas, na ilustracije iz čitank naše mladosti .
Ob njej je še ohranjena kmetija z "gankom", na katerem so v tistih časih skoraj gotovo cveteli nageljni in so fantje ob večerih nanje prislanjali "lojtre", ko so prišli vasovat.
Čez Sv. Petra hrib smo jo ubrali naprej in se nato po strmini spustili do Zminca. Tu spodaj med zoranimi njivami in cvetočo magnolijo pred hišo začutimo pomlad. Tudi sonce nas pozdravi, ko se podamo znova po strmini navkreber proti Breznici pod Lubnikom. Pridno nabiramo višino in v mislih premlevamo, koliko vzponov bo do končnega cilja. Malo pred Nacetom in Zalubnikarjem se počakamo. Zato, da bomo bolj ali manj skupaj sedli k današnjemu glavnemu počitku.
Ni nam do dolgega sedenja saj vemo, da so Dražgoše še daleč. Kar kmalu se odpravimo do Tomaža nad Praprotnim. Prav lep pogled na cerkvico Sv. Tomaža se nam prikaže, ko pridemo iz gozda. Travnik je še suh in brez zelenila, toda spomladanski žafran je odel hrib v vijolično preprogo.
Pot pa nas vodi naprej čez travnike po klancu navzdol. Na desni na obzorju se bohotijo Kočna, Grintovec in Skuta. In potem spust, strm spust do Luše. Le mislimo lahko, kako je videti spust pozimi, v ledu in temi.
Srečno pridemo v dolino. Čez most prečkamo Selško Soro in nadaljujemo pot proti Ševljam. Široki travniki so tu za Soro in kar verjeti ne moreš, kako lepa in široka polja, mogočne kmetije in celo kozolci so še ostali.
Še vedno smo trdnega koraka in z zanosom hodimo naprej. Iz Ševelj se vzpenjamo na Pozirno. Oko si spočije na zelenilu grmičevja borovnic, na desni se odpira pogled na Knape. Znova si vzamemo čas za predah in nato zagrizemo v strmino proti Zabrekvam.
Deset do štirih je, ko smo pri prvi hiši v vasi in osem ur, odkar smo na poti. Na poti iz vasi je na debeli smreki napis DRAŽGOŠE.
Ko se v dolgi koloni spuščamo in znova dvigamo skozi gozd, poroma misel v tiste hude čase, na zadnje decembrske dni leta 1941, ko so borci Cankarjevega bataljona v visokem snegu in mrazu hodili to pot.

Je Minatti pisal o njih, ko je zapisal:
"Bele gazi ...
Sneži, sneži.
Pred nami vsa bela planjava.
Dolge so naše poti,
brezkončne te tihe noči.
Daleč nekje spomin tava ..."

Čez manj kot dve uri smo v Dražgošah, ponosni, ker smo zmogli,
s spoštovanjem do tistih, ki so to pot hodili v tistih težkih časih. In z nami odide sporočilo zapisano na spomeniku 17. padlim partizanom:
"Živite smelo, kakor mi smo znali,
končajte, česar nismo dokončali."

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije prispevala: Slavica LAZNIK