TRUPEJEVO POLDNE
Očitno se je letošnji julij preveč bratil z aprilom in se navzel njegove muhavosti in nestanovitnosti. A smo ga vseeno ugnali!

Načrtovani pohod smo premaknili v avgust, in ker se nam je izneveril tudi četrtek, smo izbrali sredo. Modra odločitev naših vodnic.
Ob 5.45 je zbor na našem stalnem mestu. Zagorela polt mnogih kaže, da so obmorske počitnice že mimo in je znova čas za obisk naših gora.
Dva majhna avtobusa nas odpeljeta proti Gozdu Martuljku. Med potjo opazujemo dolgi hrbet Karavank, naslonjač Stola je že primerno osvetljen, in prebujajoč dan obeta, da danes sonca zagotovo ne bo manjkalo.
Zavijemo do vasi Srednji vrh, kjer je naše izhodišče za današnji pohod na Trupejevo poldne.
Veličasten jutranji pogled na Martuljkovo skupino! Špik, Mala in Velika Ponca, Veliki oltar in Široka peč so obsijani, lepi in mogočni vabijo poglede.
Oprtamo nahrbtnike in se pri bližnjem drevesu desno, z oznako ˝Trupijevo˝ poldne, odpravimo proti cilju. Po kolovozu se vzpenjamo in klepetamo o preživetih počitnicah, vmes pa neprestano lovimo v fotoaparate Martuljkovo skupino. Zdaj se kaže s te in zdaj z one strani, in ne moreš se odločiti katera podoba je lepša.
V hladu gozda in nad kanjonom potoka Hladnik se vzpenjamo naprej. Ob poti pa cvetijo premnoge zvončnice in zemeljski skladi kot hieroglifi pripovedujejo zanimivo zgodbo Zemljine preteklosti vsem, ki poznajo skrivnosti geologije.
Še malo in smo pri lovski koči, kjer prvič zajamemo sapo in se oskrbimo s kalorijami za pot naprej. Strmo navzgor se dvigamo skozi desni planinski zatrep odet v vijolično rožnato cvetje golega lepena, ob poti so že šopki ciklam, dišečih znanilk jeseni. Kmalu smo na planini Grajšici, kjer je kot na velikem razgledišču. V dolini za nami še vedno Špik, nad nami pa Kresišče in tam nekje zadaj skrito Trupejevo poldne.
Vzamemo si čas za razglede na vse strani neba, za klepet in za malico, ki bo dala moči za osvojitev cilja. Čez ozko dolino, ki jo je pozlatilo cvetje abraščevolistnega grinta, nadaljujemo pot proti sedlu med Lepim vrhom in Trupejevim poldnevom. S sedla seže pogled v dolino Zilje in Drave, Baško jezero je kot velika smaragdna lisa, tam daleč je Dobrač ...
Samo še malo navzgor, pa skozi ruševje, in smo na cilju. Ura je skoraj točno opoldne, čas, ko so Trupeji s svoje domačije s položajem sonca nad goro določali poldne. Tako je dobila gora ime - Trupejevo poldne..
Znova še ena priložnost za razglede, ki jim ni konca.
Tam daleč na obzorju je tromeja, mesto, od koder se začne viti 120 km dolgi hrbet našega najdaljšega pogorja Karavank, ki na svoji dolgi poti razmejuje državi - Slovenijo in Avstrijo.
Ljudi pa gore niso nikoli ločevale! Ljudje so vedno našli pot čez še tako strme gore, vsak najmanjši prelaz je bil priložnost, da so srečevali, trgovali, vasovali, se veselili.
Med zelenilom macesnov se skozi dolino Železnice vračamo proti Srednjemu vrhu. Neznansko lepo mora biti tukaj tudi v jeseni, na kakšen lep oktobrski dan, ko po prvi slani macesni zažarijo v zlatu, in je nebo kristalno modro, in ko zacveti volnatoglavi osat, ki se zdaj že pripravlja, da razpre svojo lepoto.

Vredno se bo vrniti sem gor - na lep oktobrski dan.

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije prispevala: Slavica LAZNIK