ČEZ GORO K OČETU
Ne, zagotovo niste prebrali narobe! Čez goro k očetu je sicer pohod v mrzlih zimskih dneh, mi pa smo se odločili, da tokrat obiščemo Koroško v predpoletnem času in si ob dnevu ogledamo kraje sicer znanega zimskega pohoda.

Po štajerski avtocesti sta v zgodnje jutro hitela avtobus in kombi. Živahen klepet enih, drugi zaviti v dremež in tretji z radovednimi pogledi na bežečo pokrajino. Poletje se bliža in kostanj ob avtocesti bogato cveti. Travniki so pokošeni, seno se suši in krompirišča so v cvetju. Dolge cvetoče njive, bele in vijolične so še lepše od tulipanovih, in s polji zorečega žita je podoba poletja popolna.
Ko zavijamo proti Velenju, se dolina počasi oži in skozi Hudo luknjo se mimo Mislinje in Slovenj Gradca peljemo proti Dravogradu, kjer se Meža in Mislinja zlijeta in pridružita Dravi.
Ozka cesta, kjer je prostor le še za reko in progo nad njo, nas pripelje najprej na Ravne, nekoč znano železarsko mesto, in nato do Prevalj, Mežice in Žerjava do Črne na Koroškem. Tu zavijemo v ozko dolino Koprivne, vse do kmetije Kumer. Šest mogočnih dreves raste pred kmetijo- tri lipe in trije bresti, pri koritu z vodo pa je lesen kip kralja Matjaža. Naj se ve, da smo v bližini Pece in njegovega kraljestva!
Tu začnemo svoj pohod proti današnjemu cilju Topica. Malo navzdol od kmetije in levo navkreber nas pelje pot proti mejnemu prehodu Luže. Kar takoj za mejo se razgledamo na našo stran proti Olševi, Raduhi in Kamniškim vrhovom. In v cerkvici vseh ver za mir se ustavimo. Vojne so vedno čas grozodejstev, velikih želja po človečnosti in mnogih zaobljub. Eno takih je dal domačin Florjan. Zaobljubil se je zgraditi cerkev, če se živ vrne iz taborišča.
In gremo naprej. Tu še ni bilo košnje sena, zato so travniki še v cvetju, in kdor je zamudil njih čar v dolini, ga lahko užije tu zgoraj. Tudi pogačice še cvetijo in spominjajo na minulo pomlad, zali kobulček pa se šele pripravlja, da razpre svoje kobule.
Nato pa se pot začne strmo vzpenjati, in ko nam srce že ravno prav pospeši ritem in slišimo ne samo svojega, temveč tudi dihanje soseda, je pred nami 1649 m visok vrh Topica.
Razgled seže proti dravski dolini na avstrijski strani in proti Peci. Drugačna je s te strani-vsa obla in poraščena! Ni kaj, tudi gore imajo več obrazov in vsaka, še tako na videz nepremagljiva ima svojo šibko točko, da jo lahko premagaš. Počasi se vračamo nazaj k izhodišču , lovimo razglede tja na našo stran. Kako lep je ta dolgi hrbet Olševe in Kamniški vrhovi, kako mogočna je Raduha!
Kar nenadoma te prevzame ponos, nič več se ti ne zdi čudno, da je tu rasel rod poštenih, pokončnih, delovnih in upornih ljudi, Prežihovi Samorastniki. In se prikradejo besede Hudabivške Mete, ko je govorila svojim otrokom:
˝Vi niste kakor drugi otroci-vi ste samorastniki. Vi se niste zibali po zibelkah, vaše zibelke so razgoni, brazde, zare, kjer vas je žgalo sonce in vas je močil dež.…. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic, ali tudi vi ne prizadevajte nikomur, nobenemu bližnjemu kakih krivic…..Zdaj, po meni, vas je devet, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice….˝
Meta je vedela, že takrat….

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije prispevala: Slavica LAZNIK