ČEMŠENIŠKA PLANINA IN KRVAVICA
Majniški dnevi vnesejo v vse pohodniške duše nemir. Ni mogoče ostati doma pri tem, ko gozdovi zelenijo, in so travniki kot pravi cvetlični parki, ko se v predpoletne dni že oglašajo murni. Tudi mi smo odšli zdoma, tokrat na Čemšeniško planino in na Krvavico.

Z avtobusoma smo tokrat pohiteli po avtocesti do Trojan in kar takoj tam zavili na Šentgotard. Hitro smo izstopili iz avtobusa in željno čakali pohoda. Kar takoj, za začetek, za jutranjo telovadbo smo se potrudili navkreber. Toda kmalu se strmina položi in počasi in lagodno hodimo skozi jutranji gozd.
Na prvi jasi je na obcestni hiški nabit smerokaz z označbo, da nas na Čemšeniško planino čaka ura in tri četrt hoje. V klepetu in svežem jutru smo bili mimogrede pred kočo dr. Franca Goloba. Najprej nas je za dobrodošlico pozdravil cvet kranjske lilije in nato še tabla z napisom ˝Pozdravljeni na Čemšeniški planini.˝
Z njenega vrha, kamor na srečo ne morejo motorizirani ˝pohodniki˝, smo se razgledovali tja do Zasavske svete gore in Kuma, pa v dolino v Izlake in proti Zasavju. In po odmoru smo jo mahnili naprej, proti Krvavici. Strmo smo se spuščali z vrha in uživali v nepreglednih belih preprogah cvetočega čemaža pod zeleno streho bukovih krošenj.
Čemšeniška planina je zaradi naravnih vrednot in posebnosti varovano območje. Čar mešanega gozda skozi katerega smo hodili je s podrastjo v tem letnem času izjemen. In opazovalcu ne more uiti, kako zelo se razlikuje od smrekovega gozda, ki so ga na posameznih mestih nadomestili zaradi izsekavanja bukev po drugi svetovni vojni.
Svetlobo tam zamenja tema, na tleh je vse pusto, le odmrle iglice, podrasti ni. V trenutku se ˝oaza˝ spremeni v ˝puščavo˝. Ker je človek posegel… Mi pa ob cvetoči beli preprogi pridemo do dna planine na nič manj cvetoče travnike in z razgledom proti Krvavici.
Kot velik kamniti stožec štrli strogo proti nebu in kljub nižjim metrom od višje, toda zaobljene Čemšeniške planine, zbuja zanimanje..
In še nekaj je, kar jo dela zanimivo in ji daje pridih mističnosti.
Nanjo je vezana legenda o nesrečni ljubezni med Friderikom II in Veroniko Deseniško.
Po legendi naj bi iz njenega vrha pahnili v globino Veroniko. Od njene krvi je pečina pordela in skalna vzpetina je tako dobila ime Krvavica.
Povzpeli smo se na njen vrh in se razgledali nazaj na prehojeno pot.
Nato pa nas je čakala hoja mimo Zajčeve koče do Doma na Vrheh , kjer smo si ˝napolnili baterije˝. Dobro razpoloženi in ob zvokih harmonike smo se po uri počitka odpravili naprej v dolino, do Knezdola.
Skoraj 18 km poti je bilo za nami, in ko smo se po stari cesti vozili proti Vranskemu, smo s ponosom pogledovali na prehojeni dolgi hrbet Čemšeniške planine in oster zob Krvavice. Znova se vračamo bogatejši. Spoznali smo še eno od lepot in zanimivih skrivnosti našega planinskega sveta, tokrat v Posavskem hribovju.

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije: Slavica LAZNIK