PO POTI TRIGLAVSKE BISTRICE
V četrtek, 12. maja smo se s skupino DU odpravili po poti Triglavske Bistrice v TNP.

V teh majniških dneh, ko travniki cvetijo in narava že skoraj samo sebe prehiteva, ne želimo zamuditi niti trenutka. ˝Prekršili˝ smo pravilo vsakega drugega četrtka, ko gremo nekam v hribe, in izkoristili lepoto dneva.
V dolino Vrat nas je zaneslo , s poti Triglavske Bistrice občudovati gore, ki na tem koncu vse kar kipijo v nebo. Pri Peričniku, enem od naših najlepših slapov smo se ustavili. S ceste smo v jutru opazovali njegov padec, in prisluhnili šumenju vode, ki pada v globino. Potem pa na levo navzdol in ob Triglavski Bistrici navzgor.
Ob tablah se ustavljamo in seznanjamo z značilnostmi poti, po kateri gremo. Najprej izvemo, da je struga Triglavske Bistrice meja med desno dolomitno stranjo in levo in mlajšo konglomeratno stranjo. Prav ta leva stran po kateri hodimo, je zaradi svoje sestave izjemno zanimiva. Iz prepustnih tal na mnogih mestih in v številnih izvirih teče voda, in včasih dobiš občutek, da je za drevesom pipa, ki jo je nekdo pozabil priviti.
In ker je stena konglomerata krhka, jo je Triglavska Bistrica v svoji preteklosti spodjedala in ustvarila galerije nad katerimi so previsi spodmolov.
Preberemo si še vse o gamsih in nato na poti do Turkovega rovta uživamo v vijolični preprogi konopnice. Na planem, pod vršaci, ki jemljejo dih, naredimo spominski posnetek. Na poti se spoznamo še s kopiščem, kopami in oglarjenjem.
In že smo pred mravljiščem. Velik kup iglic, ki mu pravimo mravljišče, je le streha domovanja naše najpogostejše velike rdeče mravlje. Pod zemljo pa do globine dveh metrov segajo prepredeni hodniki in v njih dobro organizirano in natančno vodeno življenje. Pa saj poznate črtico Frana Erjavca, ki jo je posvetil tej marljivi živali!
Hodimo naprej po grbinastih travnikih, ki so pravo doživetje posebnosti tukajšnje pokrajine, in zremo v mogočno steno Stenarja pred nami ter Severne Triglavske stene tam levo.
Preden se spustimo v log (gozd ob vodi) , v velikem navdušenju lovimo v fotoaparate cvetoče svišče, pa avrikelj in veleso in mračico. Šopki, sami šopki!
Prečkamo strugo in smo pri Aljaževem domu v Vratih. Tja do kapelice stopimo, da se poklonimo Jakobu Aljažu , temu ponosnemu in pokončnemu človeku, ki nam je priboril Triglav in budil ponos in spoštovanje do naših gora in slovenstva.

Po vseh videnih in doživetih lepotah narave smo se po ogledu Planinskega muzeja v Mojstrani še enkrat zavedli, zakaj smo se zapisali goram in hoji nanje. Za vse nas, ki jih ljubimo in spoštujemo, je France Avčin zapisal:
˝Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji. Ko ne bo ne tebe, ne mene in nikogar več, ki bi s Turgenjevim šel iskat skritih svetišč, kjer le tišina šepeta.˝

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije: Slavica LAZNIK