GUBNO (2035 m)
Zgodnje jutro se budi, ko se zbiramo za pohod, na eni strani ceste tisti, ki bodo z Besničani merili korak čez Pohorje, na drugi mi, ki smo se z Matjažem namenili malo višje, na Gubno, v sosedstvo Kepe.

Skoraj točno, kot po švicarski uri se odpeljemo proti Kranju in spotoma poberemo še pohodnike v Stražišču. Ko nabiramo kilometre proti izhodišču se eni še zavijejo v dremež, drugi veselo klepetajo, Matjaž pa pogleduje proti goram in nebu. Bomo imeli lep dan?
Kmalu smo v Dovjem in skozenj zapeljemo proti Erjavčevemu rovtu. Še sreča, da nas je 17 in je tako dovolj manjši avtobus, ki z lahkoto ubira ovinke sem gor! Ob tri četrt na sedmih smo na izhodišču pri sotočju Žaklja in Mlince in majhnega umetnega jezera. Razgledamo se proti Dovški babi, si oprtamo nahrbtnike, naravnamo palice in začnemo pohod.
Najprej prečimo potok Žakelj in takoj za jutranje ogrevanje preplezamo prvo ograjo na kateri je napis Kepa. In se začne pot strmo vzpenjati. Srce pospeši ritem, pljuča globlje zajemajo zrak.
Na prvi jasi, pod mogočnim jesenom se znebimo odvečnih oblačil in gremo naprej. Čez dobrih štirideset minut hoje , ko nas ob poti še pozdravljajo ostanki telohov in je pot kar osuta z alpsko mastnico, ob potoku pred planino Brvog pa so kalužnice v svojem popolnem razcvetu, se ustavimo pri lovski koči.
Privežemo si dušo s kalorijami iz nahrbtnika in gremo naprej. Malo vzpona, ravnina in znova strmina. Znova preplezamo ograjo in se na razpotju pri potoku Koritec odpravimo levo v smeri Kepe. Bolj kot se dvigamo več je megle in vrha ne vidimo. Sonca ni, toda za optimizem smo nagrajeni s pobočjem Kurjeka, ki je zlat od avriklja. Malo višje ob stezi cveti redek sorodnik rožnat Wulfenov jeglič, pa tudi modrine Clusijevega svišča ob poti ne manjka. In tako ob cvetoči poti merimo korak v strmino, proti vrhu, ki je zavit v meglo.
Očitno je zadnji od ledenih mož značajen in se svoji pregovorni hladnosti noče odreči. V nas pa vseeno bdi tiha želja, da bi se megle razgrnile in bi bili deležni razgleda. In se je želja uresničila!
Zadnji koraki proti vrhu in Bonifacij si je premislil. Posijalo je sonce in odprl se je razgled na deželo in gore pod in nad nami. Pogledovali smo čez dolgi skalnat hrbet tja h Kepi, tretjemu najvišjemu vrhu Karavank, pa tudi v sosednjo Avstrijo in k nam v dolino.
Prijadrale so kavke, saj je obisk planincev vedno priložnost, da se dobi kaj za v kljun. Niso priletele zaman!
Kot se pri osvojenem vrhu spodobi, je počitku in malici sledil skupinski posnetek, potem pa nazaj v dolino.
Spustimo se nazaj v sonce, ki nas greje, in se razgledujemo po vrhovih Triglavskega pogorja in Karavank.
Matjaž in Bonifacij sta se prijateljsko, po moško dogovorila, da bomo imeli lep dan. In takšen je bil .

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije prispevala: Mira KOFLAR in Matjaž PETERNELJ