RISNJAK (1528 m) - HRVAŠKA
Pravijo, da mora človek v svet, da postane širok in strpen, da zna primerjati in se z videnim obogatiti. In tako smo tudi mi tokrat odšli ˝v svet˝, na Hrvaško, v območje Gorskega Kotarja.

Lani smo spoznavali Samarske stijene, letos smo odšli v Nacionalni park Risnjak z željo osvojiti tam najvišji vrh Veliki Risnjak.
Ker je bilo do našega izhodišča kar nekaj kilometrov, smo se zbrali, ko sonce še ni vstalo.
Poln avtobus je odpeljal proti Kočevju in nato preko mejnega prehoda Petrina na Hrvaško in naprej mimo Delnic do izhodišča Patak.
Jutranji rutini, ko si po vožnji pretegnemo noge, preverimo, če so palice prav naravnane in popijemo jutranjo kavo, sledi pot proti namenjenemu cilju. Kmalu se začne strm vzpon med jelovo bukovim gozdom in belimi razmetanimi skalami.
Risnjak je eden od osmih Nacionalnih parkov na Hrvaškem in leži odmaknjen le dobrih 15 km zračne črte od Reke. Bliža se že zrelim šestdesetim letom. Na predlog raziskovalca prof.dr. Iva Horvata so leta 1953 zaščitili 4600 ha veliko področje, in ga nato leta 1997 še razširili na 6400 ha. Znotraj parka pa velja delitev na dva dela- strogo varovano območje in območje zmerne zaščite.
Z letom 1953 se je to področje ˝osvobodilo˝ človeka, narava je znova postala gospodar. Drevesa rastejo, se vzpenjajo kvišku in umirajo.
Tu nikoli ne poje sekira in se ne oglaša zven žage. Le veter, dež, sneg in žled preizkušata moč dreves. In pa čas.
Na poti navzgor lahko opazujemo bogastvo kraških pojavov, ko vsaka skala z izdolbenimi žlebiči predstavlja posebno umetnino, mojstrovino časa, ki jo je oblikoval. In lesne gobe, ki tukaj opravljajo svojo grobarsko nalogo.

Ob občudovanju gozda in kamenja se kmalu približamo vrhu Vidikovac (Razglednik bi mu rekli pri nas). In se nam res odpre razgled na široko gozdnato pokrajino in na naš vrh pod katerim zagledamo z rdečo streho pokrit Dom Josipa Schlossera Klekovskega. Samo še malo in smo pri koči. Slavko je zadovoljen z nami, vendar želi, da se ne obotavljamo preveč. Tu, na tej visoki pregradi nad morjem se proti poldnevu že radi zberejo svinčeni oblaki ob spremljavi grmenja. Verjamemo mu, in kar takoj nadaljujemo vzpon proti vrhu. Skozi gosto ruševje se vije naša dolga kolona in ob zožitvi pri jeklenicah srečamo skupino hrvaških planincev. Prijazno se pozdravimo, in deležni smo šaljive pohvale: ˝Pa vidi, oni čak ne koriste ˝zajle˝! Penjaju se brzo, ko da so na dopingu ˝.
Smeh in le še nekaj metrov in smo na vrhu. Razgled do konca sveta, bi lahko rekli , čez neskončne gozdove prav tja do morja. In namesto običajnih znamenj je na vrhu ˝volan˝.
Zato, da se s pogledom zapelješ kamor te nesejo želje?
Fotografiramo, lovimo lepoto za spomin, in nato hitro nazaj. Še z Radovljiškimi planinci se pozdravimo in nato previdno sestopamo nazaj do Doma.
Počasen korak in pa gledanje pod noge imata prednost. Če smo prej zrli le kvišku, smo zdaj ob poti zagledali modre cvetove julijskega lana, zlatorumenega popona in belo veleso. Kot da so se v šopek zvezali nebo, sonce in oblaki. Pri Domu malicamo, a se kmalu zasliši grom, temni oblaki grozeče zaplešejo. Hitro se odpravimo po Horvatovi poti proti upravi Nacionalnega parka, v Bele Vodice, kjer nas čaka avtobus.
Znova so ob poti umetniško oblikovane skalne stene in nad nami orjaška drevesa. Bukve se lahko kosajo z mogočnimi platanami in jelke s sekvojami.
Narava je tu dala drevesom čas, da so se povzpela v nebo, nam pa možnost, da vidimo kakšen je gozd (svet), če v njem ne gospodari pohlep po dobičku.

Je to ta modrost, ki nam je bila danes ponujena? Ali ta, da je treba dati času čas? Ali pa morebiti spoznanje, da ni nič večnega, in da čas gospodari tudi najmogočnejšim?


Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije: Mira in Bojan KOFLER, Slavko BAŠELJ