Ko smo se v jeseni na zadnjem pohodniškem izletu za nekaj časa poslovili, je padla ideja, da bi bilo dobro, če bi se lahko kdaj tako praktično seznanili še z uporabo varnostnih pasov in samovarovanjem v gorah.
Mnogi hodimo v sredogorje tudi sami in včasih je le na kratki poti prepreka, ki jo je treba premagati. Če nimaš ustrezne opreme in je ne znaš uporabiti, se za pot in tveganje raje ne odločiš. In si ob lep izlet.
Vodnica Slavica je takrat prisluhnila naši želji in danes, na naš četrtek, smo odšli k ˝pouku˝ varne hoje in uporabe varnostnih pasov.
Izpred našega stalnega mesta pri nekdanji loški vojašnici smo se z avtomobili odpeljali proti Medvodam in skozi Pirniče ob vznožje Šmarne gore, hišne gore Ljubljančanov. Strma Pogačnikova pot je primerno mesto za vajo uporabe varnostne opreme.
Štirinajst nas je bilo (z vodnico Slavico petnajst) željnih novih znanj.
In smo se seznanjali: z vrstami pasov in priponk, z načinom pripenjanja in delanjem vozlov, ter pomembnim bistvom samovarovanja. Kar nekaj časa je bilo potrebnega, da smo si s Slavičino pomočjo nadeli opremo in nato odšli k vznožju Pogačnikove poti.
Vzorno, kot se spodobi, smo se drug za drugim s potrebno vmesno razdaljo pripenjali na jeklenice in se počasi vzpenjali po strmi steni. Slišal se je zvok pripenjanja in odpenjanja vponk in vztrajno smo merili pot v višino. Varno pripeti smo si privoščili še pogled tja na ravnino proti Ljubljani in ujeli v fotoaparate naš plezalni podvig.
Počasi smo drug za drugim prihajali na stezo in vsakega plezalca pričakali s ploskanjem. Ko je prišel zadnji, petnajsti, se veselo postavimo na kup in mimoidočega ˝Šmarnogorca ˝ naprosimo za skupinski posnetek našega podviga.
Grmada nas je vabila, da smo se odpravili na njen vrh in se od tam razgledali na vse strani, od Št.Vida, Vižmarij, Broda in Guncelj v dolini, do Šišenskega hriba, Rožnika, pa Krima in Snežnika daleč na obzorju in Toškega čela in Tošča tu bližje.
Še nekaj poti skozi gozd in nato mimo zvonca, kjer pozvonimo in se vzpnemo do Doma na Šmarni gori. V sobi se ogrejemo s toplim čajem in se čez čas vračamo v dolino po Kovačevi poti proti Pirničam. Na pobočjih še cvetijo narcise in hrib osut z njimi je kot mini Golica, v gozdu že dehtijo prve šmarnice.
Ko pridemo do avtomobilov v vznožju se poslovimo, zadovoljni, ker smo se nekaj novega naučili in nam bo služilo v dneh, ko bomo hodili po razglede z vrhov naše dežele. Hvala Slavica, ker si nas v jeseni slišala in si danes vzela čas za nas.
Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije prispevali: Slavica LAZNIK in Mira KOFLER |
Dobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
GRMADA in ŠMARNA GORA
