Tokrat nismo vstali zgodaj. Šele ob osmih, ko je bil že svetel dan smo se zbrali pri vojašnici. Poljanska dolina in hrib nad njo kamor smo se namenili nista daleč. Skozi Poljansko dolino smo se odpeljali do Trebije, našega izhodišča za vzpon na Ermanovec, 1.026 m visok razgleden hrib nad Sovodnjami in Trebijo.
Pri spomeniku v Trebiji smo zavili v ozko dolino in se usmerili proti Stari Oselici. Pred dvema dnevoma naj bi Pust dal dokončno odpoved zimi, vendar se za odhod še ni odločila.
Skozi ozko dolino so vele mrzle sape in skladovnice pravkar zloženih, še čisto po svežem lesu dišečih drv so dale vedeti, da se tukajšnji prebivalci pripravljajo že na njen nov prihod še preden se je sploh poslovila.
Kmalu se začnemo vzpenjati proti vasi in zaselkom na pobočju Ermanovca. Tla so še zamrznjena , sneg beli poti in pobočja. Še dobro, da je prav na začetku pot strma in se tako dodobra ogrejemo! Na tej strani kjer hodimo je že veliko kopnine in na apnenčastih tleh rastejo grmi brina. In pa telohi, prvi pogumni znanilci pomladi.
Od mrzlih sap niso pordela samo naša lica, takšni so tudi njih cvetovi, ki se pogumno razkazujejo v hladen dan.
Po nekaj vzponih smo na vrhu , v Stari Oselici s cerkvijo Sv. Pavla v središču. Majhna vas z znamenito zgodovino, ki sega prav v čas Antike in s prvimi uradnimi zapisi o njenem obstoju že v letu 1102. Tu na slemenu nas prevetri do kosti in v dolgi koloni odhitimo v zavetje gozda.
Ni dolgo, pa smo na vrhu z oznako 1.026 m , na vrhu Ermanovca.
Na vse strani se odpre razgled po Škofjeloškem hribovju pa tja do Porezna in Blegoša z znamenito belo kapo.
A je veter odločen, in zato pohitimo po hribu navzdol v varno zavetje koče. Toplo in domače je v njej, zato se zadržimo več kot dobro uro.
Klepet, malica in smeh. Potem pa znova na pot! Najprej mimo domačije pri Žunarju, kjer so znani po odličnih suhomesnatih izdelkih, nato pa čez Podjelovo Brdo proti Sovodnjam.
Kmalu smo na asfaltni cesti in hojo po njej nam dela prijaznejšo potok ob njej. Ne moreš prezreti temnordečih skal, ki prekrivajo dno njegove struge. Res so nekaj posebnega. Ura se je približala že tretji popoldne, ko smo se zbrali v Sovodnjah.
Samo še nahrbtnike smo razložili in nato nazaj domov. Vračamo se vsak s svojimi vtisi, vsi pa bogatejši za vedenje o nam bližnjih gričih, o krajih domačih.
Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije: Mira in Bojan KOFLER
|
Dobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
POHOD NA ERMANOVEC
