Svetloba, ki se razsipa naokrog daje energijo in veselje vsemu – ljudem, rastlinam in pticam v krošnjah. Nenavadno , kakšna je moč svetlobe, koliko energije daje tista okrogla zvezda tam daleč zgoraj , ki ji pravimo Sonce.
Tudi mi, ki smo se zbirali na našem stalnem mestu v vojašnici smo bili polni energije in komaj smo čakali, da se odpeljemo v Vipavsko dolino in nato proti vznožju Korade.
Po nam že dobro znani in velikokrat prepeljani primorski avtocesti smo hiteli proti cilju. Ko smo zavili proti Ajdovščini smo se nenadoma spustili v dolino, kjer je v brstih vrbe in topolov že gospodoval zeleni nemir , v zavetrju hišnih vrtov so cvetele prve narcise, ob nasipih ceste so bile krošnje črnega trna v polnem belem razcvetu.
Pri Solkanu smo se po strmi in ozki obokani Osimski cesti peljali v smeri proti Vrhovljam in naprej proti vznožju najvišjega vrha v Goriških Brdih - Koradi. Šoferja avtobusov sta spretno vijugala po cesti, ki je bolj spominjala na ozko stezo za bob in nas pripeljala visoko nad dolino. Na parkirišču , kjer je bilo pravo razkošje prostora za oba avtobusa, smo izstopili. Z veseljem in v velikem pričakovanju smo se odpravili na pot.
Po ozki gozdni stezi smo se v zavidljivo dolgi koloni ( bilo nas je 86 ) rahlo vzpenjali proti zavetišču na Koradi. Prav kmalu, že po 20 minutah hoje smo bili tam. Čas nas ni preganjal, zato smo se razgledovali po bližnjih in daljnih vrhovih – od Jalovca, Kanina, Matajurja pa do Triglava, od Furlanske nižine in Goriških Brd, ki so valovila tam spodaj.
In nato smo odšli naprej čez široko sleme Korade, čez še suhe travnike z vijoličnim pridihom, ki so ga dajali pomladanski žafrani.
Tam daleč pred nami smo na oni strani meje zagledali Staro goro, ki je bila cilj današnjega pohoda.
Začeli smo se spuščati v dolino, do zaselka Mišček. Hodili smo skozi prebujajoče se zelenilo podrasti v gozdu, ki so jo krasili pogosti grmički lobodike z žareče rdečimi jagodami, prebujal se je volčji zob in dren je s svojo rumeno krošnjo tekmoval s soncem. V zraku pa je zadišalo po česnu, ko so naše noge zmlele sveže listje čemaža.
Za trenutek smo se ustavili ob hiši, ki še ima tisto lepo, za te kraje značilno arhitekturo, potem nas je čakala pot navzgor po italijanski strani. Za nekaj časa je klepet utihnil, saj je bilo treba sapo prihraniti za vzpon tja gor.
Ko smo bili cilju že dokaj blizu, so nas pri podrti kmetiji z ostarelim možakarjem, ki mu delajo družbo gosi, le te hudo in glasno ozmerjale.
Prave čuvajke doma, ki se mirno lahko merijo s kakšnim zvestim psom čuvajem!
Še malo vzpona in med golimi krošnjami bukev in kostanjev se je na hribu prikazala mogočna Stara gora s cerkvijo. Na Stari gori nad Čedadom ( Castelmonte ji pravijo Italijani ) je znana Marijina cerkev, lepa in mogočna kraljuje na vrhu gore. V srednjem veku je postala znamenita romarska gora in to ostaja še danes v povezovalni poti treh svetišč.
V soncu se sprehodimo po ploščadi in znova razgledamo na vse strani neba, potem pa nazaj proti domu.
Ko se peljemo čez Italijo skozi cvetoči Čedad in Gorico se spomnim Blaža Čerina in njegove poti v te kraje. Tu je po grenkih izkušnjah v življenju še pravi čas spoznal, kam pripeljeta človeka lažno, kupljeno prijateljstvo in lahkomiselna razprodaja imetja, in da ˝ni vse zlato, kar se sveti ˝.
Spoznanje, ki si ga je ob vseh lepih doživetjih dneva vredno zapomniti.
Zapisala : Mira KOFLER
Fotografije: Mira KOFLER in Alenka DOLENC
|
Dobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
ČEZ KORADO NA STARO GORO
