Skozi velika zelena vrata je vsa cvetoča in polna sonca vstopila med nas. Danes, v četrtek 7.aprila bo po napovedih meteorologov najtoplejši dan tega tedna. Celih 25 °C nam obetajo. Ni malo takole za začetek aprila.
Iz vseh strani prihajamo na zbirališče na avtobusni postaji . Loka je v soncu in nad njo se dviga Lubnik, ki ga vidimo tudi iz avtobusne postaje.
Ni ga mogoče zgrešiti iz katerekoli strani že prihajaš v Loko. Če se pripelješ iz Ljubljane ga zagledaš že iz Medvod, kako se strmo , kot kakšen vulkan dviga v nebo. In nič manj mogočen ni iz Kranjske ali Selške strani. Ponosno se pne v nebo in kot majhna škatlica vžigalic se vidi koča na njegovem vrhu.
Mnogo je poti, ki vodijo nanj, mi smo se odločili za tisto iz Poljan. Po kratki vožnji po Poljanski dolini se ustavimo v Poljanah. Velik spomenik padlim v NOB je prav v središču kraja. Kot obelisk visok in iz znamenitega hotaveljskega marmorja spominja na tiste čase, ko se je borilo in umiralo za ideale. In na steni sosednje hiše freska Iva Šubica pripoveduje o veliki narodni zavednosti ljudi iz teh krajev.
Med hišami zavijemo v klanec in kmalu smo pred rojstno hišo Ivana Tavčarja. Ko se dvignemo nad Poljane se odpre razgled v dolino in na sosednje vrhove Valterski vrh, Kovski vrh, Bukov vrh, Pasjo ravan ter na Blegoš, ki je že izgubil znamenito belo kapo in jo bo čez poletje zamenjal za zeleno plešo.
Vzpenjamo se proti Gabrški gori in nad nami so bukve že v zelenilu, zamudnice se pripravljajo, da se odenejo vanj. Tla pa so prekrita z neskončnimi preprogami borovničevja, ki že cvete. Tam v juniju, ko se bodo začenjale šolske počitnice se bodo grmički bohotili s temnomodrimi jagodami.
Kmalu smo na jasi pred podružnično cerkvijo sv. Primoža in Felicijana na Gabrški gori. Prvi odmor in znova prelepi razgledi. V dolgi valujoči črti se zarišejo Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik in seveda Blegoš.
Ob cerkvi zeleni macesen osut z rdečimi ženskimi socvetji in tekmuje s cerkvijo v višino. Vzamemo si čas za dušo in nato naprej.
Ni dolgo, ko smo nad domačijo Zalubnikar, od koder se pred nami odpira rajski pogled na Vajnež, Stol, Begunjščico, Košuto, pa vse tja do Hudičevega Boršta.
Modro nebo in beli zasneženi vrhovi, kot da niso resnični. Kdor je tu doma ne potrebuje nobene slike na steni. Le velika okna, da lahko pogled zbeži tja do obzorja.
Tam na desni se pokaže vrh Lubnika. Ker smo namenjeni tja, se kmalu odpravimo, eni po cesti, drugi zagrizemo v strmino.
Oja, pa je dal Lubnik vedeti, da se je treba nanj potruditi!
Kot lestev se je ponekod dvignila strmina in potne kapljice so pritekle, srce je pospešilo ritem. Samo še malo in 1.025 m visoki Lubnik je osvojen. Znova pogledi na vse strani, tokrat od ponosnega Triglava do Grintovca, Kočne in tja dol v ljubljansko kotlino.
Iz kuhinje v koči zadiši po obari in ocvirkovki . Predzadnje dejanje dneva.
Sledi še spust v dolino in zadovoljstvo ob dnevu, ki se izteka.
Lubnik, hišna gora Škofje Loke pa čaka na nove pohodnike, ki bodo prišli sem gor po mir in za razgledi, ki sežejo tako daleč.
Zapisala: Mira KOFLER
Fotofrafije: Mira in Bojan KOFLER
|
Dobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
IZ POLJAN ČEZ GABRŠKO GORO NA LUBNIK
