Konec tedna je predviden izlet planinskega društva - pohod po Banjšicah. Vremenoslovci že ves teden pripovedujejo o hitrostni dirki burje po vipavski dolini in na primorskem. Močno smo upali, da bo do konca tedna odpeljala svojo hitrostno dirko. In res so v soboto zvečer napovedi prijaznejše in mi pripravljeni za nova doživetja.
Zbudili smo se v mrzlo jutro. Na avtobusni postaji, kjer smo bili zmenjeni za odhod pa sta čakala vodnika in ena pohodnica. Ko sva se pridružila še midva, nas je bilo pet, pet pogumnih in odločenih, da preživijo lep dan z obiskom Banjške planote.
Z avtom smo odhiteli po primorski avtocesti. Sonce je vstajalo, ko smo se malo pred osmo ustavili nad zaselkom Lohke. Burja nas je pozdravila v svojem kraljestvu , švignila pod oblačila in preverila, če smo za ples. Malo oblačil smo še dodali, nato pa odšli z njo čez travnike , kjer so se brini odreveneli stiskali drug k drugemu in je bila zemlja trda od zmrzali, nebo pa čisto in jasno kot kristal, in pred nami prava kulisa božanskih razgledov.
Roke smo vsake toliko časa na hitro potegnili iz rokavic, pritiskali na sprožilce hladnih fotoaparatov in lovili lepoto dolgih belih hrbtov pred nami tam v daljavi, spokoj vasi pod nami, brezove gaje in skupine macesnov, ki bodo dali zelenilo tem travnikom spomladi in bodo skupaj z brezami pozlatili pokrajino v jeseni.
Nato pa naprej, proti prvemu načrtovanemu vrhu, 876 m visokemu Zagorelcu. Mimo vetrnice, ki se je z vso hitrostjo vrtela in spreminjala sapo burje v elektriko, smo hiteli proti vrhu. Razgledali smo se , se vpisali in odhiteli naprej.
Pot nas je vodila skozi gozd s košatimi smrekami in debelimi bukvami . Kmalu smo zagledali na svoji desni piramidast 903 m visoki Vetrnik in z njegovega vrha smo se razgledovali po širni planoti in uživali.
Ime samo pove, kakšen je ta vrh, vendar je tu zgoraj burja sklenila, da nas ne bo več spremljala. Obsijalo nas je sonce in nas grelo na poti v Trušnje, kjer se kot bela golobica razkazuje cerkev Sv. Duha.
V spokoju nedeljskega dne smo odšli skozi Mrcinje mimo znamenite mlake, ki je edina površinska voda na Banjšicah in pomemben življenjski prostor za mnoge rastline in živali. V veliki vročini mlaka presahne, toda že malo dežja jo znova napolni, da se razširi čez nekaj arov in skozi mnoge ponikve odteka v podzemlje.
V zaselku Lohke se končajo zadnji metri naše skoraj 15 km dolge poti sanjskih razgledov. Še enkrat se ozremo po obzorju venca gora, nato pa zavijemo v gostišče. Živeli smo dan!
Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije prispeval: Iris TODOROVIČ
|
Dobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
PO BANŠČICAH
