PD Škofja Loka
 
dobrodošli
znak društvaDobrodošli na spletni strani Planinskega društva Škofja Loka. Naše planinsko društvo je naslednik podružnice slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno 24. januarja 1907. leta za škofjeloški sodni okraj s sedežem v Selcih. 12. maja 1929. leta je bil sedež podružnice s sklepom obcnega zbora tudi formalno prenesen v Škofjo Loko.
več informacij o društvu...
izbrana novica
PO LOŠKI PLANINSKI POTI PO LOŠKI PLANINSKI POTI
V soboto, 29. januarja 2011 ob sedmih zjutraj se še v polmraku zbiramo pohodniki na avtobusni postaji. Od šestnajstih nas je kar dvanajst ˝Nežkinih˝, pripravljenih za pohod po loški planinski poti.

 
Kmalu bo 40 let od takrat, ko so tri planinska društva začrtala loško planinsko pot, ki vodi po znanih vrhovih Lubnika, Blegoša , Porezna pa vse tja do Ratitovca. Kdor jo prehodi v celoti (in mi smo se jo namenili) , se spozna z lepotami Loškega pogorja, Polhograjskega in Idrijskega hribovja , Cerkljanskega pogorja, ter z Ratitovcem kot skrajnim vrhom Julijskih Alp.
Veseli, ker smo se znova srečali, odhitimo čez Mestni trg pod znamenito Homanovo hišo proti Puštalu. Vzpenjamo se ob postajah križevega pota, ki vodijo proti cerkvi sv. Križa na Hribcu. Pri sedmi postaji se obrnemo levo in kar takoj začnemo strmo pot proti Osolniku. Pot se vzpenja po travnatem pobočju ob robu pašne ograje. Kljub hladnemu jutru moramo odložiti topla oblačila- greje nas hoja navkreber.

Že kar kmalu smo nagrajeni. S Stena se pod nami kot na dlani razgrne prebujajoča se Loka. In se vzpenjamo naprej. Na poti navzgor, na lepi razgledni planoti je pod brezo spomenik padlim v NOB. Sami mladi fantje so tu, najmlajši jih je štel komaj 18, ko je padel za naš boljši jutri. Takrat, leta 1944.
Znova zavijemo v gozd in nato je treba še enkrat zagristi v kolena. V pravem zimskem vzdušju dosežemo vrh Osolnika (858 mnm ) s cerkvijo Sv. Mohorja in Fortunata . Na hitro zabeležimo svoj vzpon s štampiljkami in odhitimo navzdol v Brunarico pod Osolnikom. V topli domačnosti se posedemo, popijemo čaj in nato naprej proti Govejku. Po zasneženi ozki poti pridemo do Mihelčičevega doma.

Še en kratek postanek, nato pa proti Tošču, najvišjemu vrhu Polhograjskih Dolomitov (1.021 m). Odkar je JLA za 10 m znižala Pasjo ravan je prevzel v višini prvo mesto. Pod nogami škripa prhek sneg, izpod snežne odeje pa kukajo šopki spomladanske rese, ki ima že nastavljene popke. Ob vsej poti, prav do vrha in potem do doline pri cerkvici sv. Jedrti so neskončne preproge vresja.
Pravi užitek mora biti hoditi ob njih rožnati preprogi na pomlad!
In Angela, ki večkrat hodi sem gor, ve tudi za mesta, kjer dehti Blagajev volčin. Sanjamo pomlad, toda bolj kot se bližamo vrhu, več je zime. Borovci so odeti v snežen poprh in mrzle zimske sape vejejo čez sleme.

Razgledamo se, in veseli, ker je za nami dosežen tudi drugi vrh, jo mahnemo po strmini v dolino- proti vasi Selo.
Pri kapelici Sv. Jedrti nas čaka kombi in nas skozi Hrastniško dolino odpelje nazaj v Loko. Ko se razhajamo, že vemo, da bomo letos vsaj še enkrat odšli po loški planinski poti in spoznavali lepoto okolice. Tam, kjer smo doma.

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije: Mira in Bojan KOFLER



 
 
 
 
 
 
© PD Škofja Loka 2009    |    Oblikovanje in izdelava e-Vizija