V POKLJUŠKO SOTESKO
V soboto, 8. avgusta, smo se končno odpravili na prvi letošnji pohod v organizaciji Odseka za varstvo gorske narave, ki se ga je udeležilo 47 pohodnikov.

V lepem sončnem vremenu smo se odpeljali do vasice Krnica, ki leži ob cesti za Pokljuko. Nadaljevali smo peš po makadamski cesti do manjšega parkirišča, kjer je bilo tudi naše izhodišče.
Pot skozi Pokljuško sotesko poteka po suhi hudourniški strugi navzgor. Kmalu nas začnejo obdajati strme stene. Na prvem razcepu smo na levo opazili "slepo dolino", kjer je včasih padal 22 m visok slap. Potem smo pot nadaljevali naravnost navzgor in ponovno prišli do razpotja. Desno smo se povzpeli do Pokljuške luknje (velika skalna votlina z udrtim stropom). Ta jama omogoča najkrajši prehod iz Gorij na Pokljuko. Menda se je v njej skrival in pridigal Primož Trubar pred odhodom v Nemčijo zaradi protestantizma.
Pot smo nadaljevali med visokimi skalnimi pregradami, tesnimi prehodi, razširjenimi predeli – vrtci, naravnimi mostovi, spodmoli in drugimi oblikami, ki so posledica Pokljuškega ledenika. Občudovali smo neizmerno moč in veličastnost narave.
Kmalu smo prišli do visokega naravnega mostu in sicer neprehodnega dela, kjer so že leta 1930 uredili turistično pot in preko stene speljali leseno galerijo (imenovano galerija kraljeviča Andreja). Preko lesenih podestov smo skozi tesen prehod prišli v zgornji del Pokljuške soteske.
Od tu naprej ni več "pomembnejših znamenitosti". Pot smo nadaljevali po shojeni stezi do gozdne ceste na Pokljuko, ki smo jo zapustili na odcepu za Šuštarjev rovt, kjer smo si privoščili v senci planine daljši postanek za počitek, malico in občudovanje razgledov.
Polni nove energije smo se spustili preko Janezovega Rovta in Stare Pokljuke nazaj na parkirišče. Potem pa še pešpot preko travnikov in polj do Krnice, kjer nas je čakal avtobus.
Vračali smo se po dolini reke Radovne, kjer je tudi kar nekaj zanimivosti . Peljali smo se mimo Pocarjeve domačije, Psnakovega mlina in žage, Napoleonovega kamna, Požgane Radovne, jezera Kreda in še bi se kaj našlo.
Pot ni bila naporna, saj se je le počasi dvigala in nas je gosto drevje skrivalo pred vročim soncem.

Zapisala: Marta Bašelj
Fotografije prispeval: Iris Todorovič